Konopljin čaj je eden najstarejših in tudi najučinkovitejših zdravilnih pripravkov. Obstaja kopica dokazov, da so čaj iz konoplje za »zdravljenje« in lajšanje težav uživali že pred več tisoč leti v različnih delih sveta. Poglejmo, kako so čaj uporabljale nekatere od najstarejših civilizacij v različnih delih sveta in kako je zgodovina konopljinega čaja potekala.
Kazalo vsebine
Kitajska zgodovina konopljinega čaja
Konopljo in sledi o njeni uporabi so našli na številnih arheoloških najdiščih širom Kitajske že iz časa neolitika. To pomeni, da je bila v taki ali drugačni obliki uporabljena že med leti 10.000 in 2000 pr. n. št.
Mitološki kitajski cesar Šen Nung, o katerem gre beseda, da je učil kitajsko kmetovanje in medicino že pred skoraj 5000 leti, naj bi odkril uporabnost konoplje v tekstilstvu, njeno psihoaktivno delovanje ter blagodejni vpliv na zdravje.
Čeprav so viri o začetkih uporabe konoplje najbrž za vedno izgubljeni, je koncept uporabe čaja veliko bolje poznan. S spodnjo zgodbo se zgodovinarji po večini strinjajo.
Konopljin čaj je izumil omenjeni cesar Šen Nung, ki je svojim služabnikom zaukazal rutinsko vretje njegove pitne vode, da bi bila varnejša za pitje. Služabnik naj bi enkrat spregledal, da je v cesarjevo vodo padel list, prav tako naj Šen Nung ne bi opazil, da je bila njegova voda takrat rjavkaste barve, vse dokler ni občutil, kako osvežujoča je bila njegova pijača.
Po tem naj bi Šen Nung postal obseden s čajem. Sčasoma je postal znan po preučevanju lastnosti številnih rastlin (viri jih navajajo okrog 350), ki jih je pripravljal v obliki čajev in sam eksperimentiral z njimi.
Šen Nungov konopljin čaj naj bi bil pripravljen iz kombinacije listov in cvetov rastline. Pen Ts’ao Čingova farmakopea (najstarejša znana kitajska farmakopeja) ga je je priporočala za več kot 100 tegob, kot so golšavost, revmatična obolenja, malarija in težave s spominom.
Egipt
Obstaja nekaj starodavnih dokumentov, iz katerih je moč razbrati, da so konopljo na območju današnjega Egipta za zdravljenje uporabljali že pred več tisoč leti. Dokument, znan pod imenom Ebers Papirus, ki je bil napisan okrog leta 1500 pr. n. št., opisuje uporabo konoplje v obliki svečk za zdravljenje hemoroidov. Medicinska konoplja je omenjena še v nekaj drugih staroegipčanskih besedilih. Med drugim konopljo omenjajo: Papirus Ramzesa III. (cca. leta 1700 pr. n. št.), Berlinski papirus (cca. leta 1300 pr. n. št), Medicinski papirus Chesterja Beattyja (cca. 1300 pr. n. št.). Vsi dokazujejo, da so konopljo, tudi v obliki čajev in poparkov, uporabljali za zdravljenje raznih težav. Teksti omenjajo zdravljenje glavkoma, vnetij, vnete maternice, konopljin čaj pa so uporabljali tudi za klistiranje. Zgodovina konopljinega čaja pa ni omejena le na Kitajsko in Egipt …
Zgodovina konopljinega čaja v Indiji
Indija ima tako kot Kitajska in Egipt dolgo trajajoč odnos s konopljo in izdelki iz konoplje. Pravzaprav je za Hindujce konoplja celo sveta rastlina, zato pripravke iz konoplje globoko cenijo in konopljin čaj tu ni izjema.
V Indiji ta domači zvarek imenujejo bhang. Gre za močan starodavni psihoaktivni indijski čaj iz strtih konopljinih vršičkov, listov, vode, mleka, gheeja in začimb (muškatni orešček, cimet, klinčki in malo medu ali sladkorja). Obstaja pa več različnih receptov. Bhang so prvič uporabili okrog leta 1000 pr. n. št. in je še vedno uradna pijača spomladanskega Festivala barv v Indiji. V Atharvavedi je zapisano, da bhang pomaga pri tesnobi, v severni Indiji pa ga množično uporabljajo proti povišani telesni temperaturi, griži, sončarici, prebavnim težavam, slabemu apetitu in celo pri številnih govornih napakah.
Saduji (sveti možje) bhang še vedno uporabljajo kot del obredov v čast bogu Šivi (Gospod bhanga), ko meditirajo in želijo doseči transcendentalno stanje.
Tudi na Karibih
Rastafarijanci konopljo kadijo v obliki zvitka oz. džojnta, ki si ga podajajo v krogu, medtem ko meditirajo ali razpravljajo o moralnih dilemah. Uporaba konoplje pa se tu ne konča.
Mnogo družin na Jamajki in drugih karibskih otokih konopljo v medicinske namene pripravlja v obliki čaja (ganja tea). Čaj običajno pripravijo iz mladih rastlin, ki še niso povsem dozorele za žetev. Takšna pijača je blažja od kajenja konoplje. Zgodovina konopljinega čaja pa sega tudi v zgodovinske študije.
Študija, ki jo je antropologinja dr. Melanie Creagan Dreher izvajala med družinami podeželskega delavskega razreda na Jamajki, je razkrila kulturne razlike med kajenjem konoplje in pitjem minimalno psihoaktivnega čaja. Vse matere v njeni študiji so svojim otrokom dajale piti čaj iz konoplje, pogosto od 2- do 3-krat na teden, včasih celo dnevno, vse z namenom, da bi bili zdravi za težaško delo na kmetijah in v šoli.
To tradicionalno navado so matere ohranjale kljub nasprotovanju učiteljev in šolskih uradnikov.
