Anksioznost pri otrocih in mladostnikih

Tudi otroci in mladostniki trpijo za anksioznimi motnjami. Včasih s hujšimi posledicami kot odrasli. Vendar anksioznost v večini prerastejo. Predvsem je pomembno, da se kot starši zavedamo resnosti situacije in otroku poskušamo pomagati na primeren način. V večini zadostuje že starševska pomoč, posluh in skupne tehnike premagovanja anksioznosti. V kolikor običajna anksioznost preraste v motnjo, lahko pomaga terapija ali zdravniki psihiatri s farmacevtskimi sredstvi (zdravila proti anksioznosti). Na naraven način lahko pomagajo tudi CBD kapljice, kot dokazuje nedavna študija.

Vrste anksioznosti pri otrocih in mladostnikih

Otroci ali mladostniki navadno trpijo za naslednjimi anksioznostmi:

• Generalizirana anksiozna motnja
• Separacijska anksiozna motnja
• Socialna anksioznost
• Panična motnja
• Selektivni mutizem
• Specifične fobije

Generalizirana anksiozna motnja pri otrocih

Tudi otroci imajo svoje skrbi in strahove in to glede mnogo več stvari, kot si mislimo odrasli. Mednje lahko prištevamo takšne, ki so skupne vsem otrokom, vendar pretirane pri otrocih z generalizirano anksiozno motnjo – odlikovanje v šoli, domače naloge, testi, delanje napak itn., trdijo strokovnjaki.

Lahko pa so tudi za otroke neobičajni strahovi. Tak primer bi bila udeležba na neki zabavi, ki jo drugi otroci komaj čakajo. Nekatere otroke skrbijo tudi vreme, vojne in prihodnost. Zaradi teh skrbi težje spijo, ne jejo, lahko tudi močijo posteljo ali izostanejo iz šole, ker doživljajo dejanske fizične simptome prehladov in drugih zdravstvenih težav. Pogosto lahko sprašujejo: “Ali bo vse v redu?” in so videti sila zaskrbljeni. Vendar jim vaša zagotovila niso v uteho.

Separacijska anksiozna motnja

Povsem normalno je, da se dojenčki in majhni otroci bojijo, da bi jih starši zapustili. Zelo težko se ločijo od staršev. Ko so tako majhni še ne razumejo, da se starši po odhodu po navadi zadržujejo v neposredni okolici in se vedno vrnejo. To obdobje je hitro mimo, saj se naučijo, da se starši, ne glede na to, koliko časa so odsotni, vedno vrnejo. Nekateri tega ne prerastejo, drugi pa ob ločitvi doživljajo takšen stres, da to imenujemo separacijska anksiozna motnja.

Če vaš otrok ob separaciji doživlja panične napade, joka, vas ne želi spustiti, bruha, nenadoma dobi vročino, ko ve, da se bosta kmalu ločila, zavrača vse priložnosti za druženje z vrstniki, če vas ni poleg, doma pa težko zaspi brez vas ali brez vas ob sebi sploh ne more spati, so to lahko znaki separacijske anksiozne motnje. (2)

Kdaj morate postati zaskrbljeni?

Separacijska anksioznost je povsem normalna pri otrocih do tretjega leta starosti. Potem jo navadno prerastejo. Če je ne, je to lahko alarmantni znak. Tudi pred tem letom je pogoj za diagnozo časovni okvir. Anksioznost lahko namreč pride v valovih. Če traja več kot 4 tedne skupaj, povzroča poleg še panične napade in druge fiziološke znake, je treba poiskati pomoč.

Kako pride do separacijske anksiozne motnje pri otrocih?

Strokovnjaki trdijo, da so enako kot pri odraslih, dejavniki biološkega in okoljskega izvora. Biološko podedujemo nagnjenost k anksioznosti zaradi neravnovesja dveh hormonov (norepiferin in serotonin), okolje pa pomeni stresne dejavnike v družini, šoli in travmatične izkušnje. (3)

Do separacijske anksioznosti pri otroku lahko pride zaradi disfunkcionalnih družinskih pogojev, zavrnitve s strani vrstnikov in neadekvatne pozornosti staršev in pomembnih drugih. Pri slednji gre za pozitivni vzgojni efekt na otroka, in sicer, da se počuti sprejeto. Z občutkom, da starši otroka sprejemajo, otrok lahko razvije zdravo samopodobo. Če je ne more, se lahko občutek lastne neadekvatnosti vleče tudi v odraslo dobo, separacijska anksioznost pa zgolj menja osebo, od katere se ne more ločiti. Zanimivo je, da se zavračanje s strani staršev velikokrat odraža tudi v zavračanju vrstnikov. Vrstniki se namreč do otroka s čustvenimi problemi zaradi disfunkcionalne družine, vedejo odvračalno, trdi Susan Peabody, strokovnjakinja za obsesije in odvisnostno vedenje v ljubezenskih razmerjih. (4)

Socialna anksioznost pri otrocih

Enako kot pri odraslih se tudi pri otrocih socialna fobija sprva začne pri bojazni, kaj si drugi mislijo o nas. Prevladuje konstanten strah, da bomo rekli kaj neprimernega ali neumnega, da bomo storili kaj, zaradi česar bi se nam vrstniki, kolegi ali starši lahko smejali. Navadno ne marajo biti v centru pozornosti. Izogibajo se srečanj, kjer bi jih lahko opazili. Zato ne marajo dvigovati roke v razredu, zastavljati vprašanj. Ko so vprašani pred tablo, zmrznejom in čeprav so se učili, doživljajo paniko in ne morejo odgovoriti. Pri otrocih s socialno anksioznostjo je delo v skupinah ali predstavitev seminarske naloge pred celim razredom najhujša kazen, kar jih lahko doleti. (3)

Znaki, da vaš otrok trpi za socialno anksioznostjo

Poleg naštetih pogostih strahov zgoraj, sami lahko opazite tudi druge spremembe v vedenju:

• Izogibanje vrstnikom na ulici ali špricanje šole
• Pretvarjanje, da so bolni, da jim ni treba v šolo
• Počutijo se slabo preden gredo v šolo in iz šole pridejo povsem prestrašeni, bolni ali izmučeni
• Pred ali po socialnih stikih lahko tarnajo o drugih fizičnih simptomih (glavoboli, boleče grlo, boli jih trebušček, pomanjkanje sape, razbijanje srca, nemir, hiperaktivnost), ki niso povezani z dejanskim zdravstvenim razlogom (3)

Panični napadi pri otrocih in mladostnikih

Tudi otroci doživljajo panične napade. Ni vse samo igra, ko nekaj ne morejo doseči. Zato je izredno pomembno, da prepoznamo, kdaj se naši otroci vedejo manipulativno in kdaj so v resnični stiski. Panični napadi pri otrocih in mladostnikih so kot nenadni napadi tesnobe oziroma anksioznosti, ki se fizično odražajo v obliki tresavice, povišanega utripa, pomanjkanja sape, kot bi jih dušilo itn. Takšni napadi panike so navadno bolj pogosti pri mladostnikih kot otrocih. (3)

V primeru, da do njih pride, se ti običajno kot pri odraslih, lahko začnejo ponavljati. Paničen napad je lahko kot perpetuum mobile, saj nato napade doživljamo zaradi napadov samih. Zato običajno razvije izogibalno vedenje – nočemo več hoditi na kraje, kjer smo doživeli panični napad, se srečati z ljudmi, ki nam povzročajo panične napade itn. Enako kot pri fobijah se je z njimi boljše soočiti. Vendar v primeru hudih paničnih stanj, terapevtska ali strokovna pomoč/ nasvet, kako se soočiti, ni odveč. Predvsem pa je pomembna starševska odločna podpora, ne siljenje v dejanja, in da poznamo dejansko ozadje prejšnjega napada.

Selektivni mutizem

Fenomen, ki ga imenujemo selektivni mutizem, je pravzaprav ekstremna socialna anksioznost ali fobija, ki otrokom v določenih situacijah prepreči govor. Ne pomeni, da takšni otroci ne govorijo. Doma s starši in z vrstniki se pogovarjajo, v določenih situacijah ali z določenimi ljudmi, pa povsem izgubijo to zmožnost.

​​Enako kot pri drugih anksioznih motnjah, je selektivni mutizem nekaj, kar otroci prerastejo, vendar mnogokrat potrebujejo našo in/ali strokovno pomoč. Vsaka fobija pa je lahko pokazatelj, da je nekaj narobe in da moramo morda najprej odpraviti zaledni vzrok, ki je povzročil razvoj fobije. Vse fobije namreč niso naključne in lahko izvirajo iz travmatičnih dogodkov.

Specifične fobije otrok in mladostnikov

Klasični strahovi otrok so strah pred temo, pošastmi, velikimi živalmi in glasnimi zvoki, kot je nevihta ali pok petarde. Ko je otroke strah, jih po večini starši lahko pomirijo. Pri fobiji pa gre za intenzivnejši strah, ki gre lahko v skrajnosti in traja dlje časa. Pri fobiji se otrok boji stvari, tudi če ni prisotna v prostoru in se ji na vse kremplje poskuša izogniti. (3)

Kako sami lahko pomagamo otrokom pri anksioznosti?

Pomoč otrokom in najstnikom pri anksioznosti obsega različne pristope.

NHS navaja, da se je v prvi vrsti z otrokom treba pogovoriti o strahovih in tesnobi, ki jo doživljajo. Pri tem je ključno, da jih poslušamo in da izrazimo razumevanje za njihovo počutje ter da jim zagotovimo, da smo z njimi vsak korak na poti.

Če so dovolj stari, da lahko razumejo pojasnilo o tem, kaj anksioznost je, jim razložimo, da anksioznost pride v valovih in da bo tudi to stanje kaj hitro minilo.

Poleg pogovora je priporočljivo, da skupaj z otrokom poskusimo najti rešitev za težave. Spodbujanje, da se soočijo s svojimi strahovi je prav tako na seznamu, vendar ne za vsako ceno.

Pretirano popuščanje ni priporočljivo, če na primer otrok rečem, da noče na zabavo in takoj rečemo, da lahko potem ostane doma. Naj gre in poskusi, drugače ga pridete iskat takoj, ko bo želel.

Drugi načini, kot jih navaja Portal Nebojse.si, so:

• Če vaš otrok doživlja tesnobo zaradi stresnih dogodkov, kot je ločitev od vas oziroma separacija, poskusite najti filme, risanke ali knjige, ki bi mu pomagale razumeti njegova čustva.
• Če veste, da v prihodnosti sledi dogodek, ki bi vašega otroka lahko izpostavil anksioznosti, npr. selitev, se z njim pogovorite o tem kaj se bo zgodilo že dovolj zgodaj, da se lahko psihično tudi sam pripravi na ta dogodek.
• Poskusite se izogniti lastni anksioznosti, ko je otrok anksiozen. Mnogi starši postanejo pretirano skrbni in pod stresom kadar otrok trpi za anksiozno motnjo.
• Naučimo otroka prepoznati znake anksioznosti
• Spodbujamo otroka, da poskusi samostojno zmanevrirti anksioznost in da se navadi v takšnih stanjih prositi za našo pomoč
• Rutina: Otroci vseh starosti kot tudi nekateri odrasli, se bolje znajdejo in počutijo v rutini – ni posebnih pretresov. Poskusite skupaj z otrokom vzpostaviti rutino.
• Poskusite skupaj z otrokom enostavne sprostitvene tehnike, kot je globoko dihanje – vdih štetje do tri, izdih štetje do tri.
• Poskusite ga zamotiti. Če je otrok pretirano pod stresom, ko gre npr. k zdravniku, se poskusite že na poti tja igrati z njim in ga zamotiti. Bodite domiselni – npr. v avtu lahko tekmujeta kdo bo opazil več rdečih avtomobilov na poti do zdravnika.
• Spodbujajte otroka, da napiše ali nariše svoje strahove ali skrbi in jih odlaga v za to določeno škatlico. Na koncu tedna skupaj preglejta prispevke in se o njih pogovorita.

Kako sami lahko pomagamo najstnikom pri anksioznosti?

Tudi pri najstnikih uporabljamo zgoraj naštete prijeme in nasvete. Vendar se najstniki v mnogih situacijah razlikujejo od otrok, zato smo poiskali spisek ukrepov, ki jih lahko preizkusite pri najstnikih z anksioznostjo.

Kaj lahko storimo:

• Poskrbite, da se otrok dovolj giba in ima redne obroke.
• Naj ne uživa energijskih pijač ali pretirano količino sladkorja, odsvetuje se vsakršna izpostavljenost drogam.
• Poiščite še druge tehnike sprostitve. (potovanje po telesu, dihalne vaje)
• Skupaj z otrokom razvijajte veščine komunikacije – izražanje občutkov na vljuden in odločen način, namesto agresivno ali pasivno.
• Simulacija situacij, ki najstnika spravljajo v anksioznost – tečaj govorništva v primeru strahu pred javnim nastopanjem, ustno spraševanje doma ali simulacija testa, če ima težave pri preverjanju znanja itn.
• Praktične tehnike obvladovanja večjih nalog – razdelimo jih na obvladljive dele in jih časovno opredelimo. Pomembno je tudi samonagrajevanje, ob uspešno opravljeni nalogi. Vendar pozor, to je lahko zgolj pohvala samega sebe, za katero se mora otrok naučiti, da je veliko vredna!
• Učenje pozitivnega mišljenja o sebi – negativno prigovarjanje spreminjamo v nevtralne ali pozitivne misli. “Nič mi ne gre, tega ne zmorem, nikoli ne bom nič. -> Trenutno se pač počutim res bedno, ampak ta občutek bo minil in ne bo vedno tako.”
• Najstniki se morajo velikokrat tudi naučiti, kako se dobro počutiti ob uspešno opravljeni nalogi, saj mnogi od sebe zahtevajo striktno popolnost, ki je po večini nedosegljiv ideal.
• Naučimo najstnika tudi počivati. Počivanje po stresnih situacijah in sprostitev, je pomembna. Še bolj priporočljivo je, da se počitek zavestno umesti v vsakodnevno rutino.
• Socialna mreža (prijatelji, podporni sistem in družina) so izredno pomembni za vsakega posameznika, tudi za najstnike. Socialna mreža je kot podporni sistem, ki nam daje upanje, stabilnost in trdnost. Pazite pa, da vrstniki ne postanejo primarna družina!

Predlogi in nasveti zbrani in urejeni iz vira portal nebojse.si in Mate, Gabor: Hold on to your kids. (6)

Kdaj poiskati strokovno pomoč?

Kadar je anksioznost huda in dlje trajajoča ter preprečuje normalno otrokovo življenje, poiščemo strokovno pomoč, svetujejo strokovnjaki.

V primeru, da sumite na fobijo ali izogibalno vedenje kot posledico posttravmatske stresne motnje, je v tem primeru vedno treba poiskati pomoč strokovnjaka, zapoveduje Dr. Mojca Dernovšek v priročniku za pomoč anksioznim otrokom. Vendar se posvet s strokovnjakom ne priporoča zgolj pri posttravmatski stresni motnji.

Idealno je, če takoj ugotovite, da so strokovnjaki za anksioznost dober naslov za nasvete in pomoč. Na spletu obstaja veliko dostopnih stikov psihoterapevtov, ki se ukvarjajo specifično s premagovanjem anksioznih motenj pri otrocih. Obrnemo se lahko tudi na psihiatra ali osebnega zdravnika, ki nam bo podal nadaljna priporočila. Lahko pa pokličete tudi naš svetovalni studio.

Predvsem se na pomoč obrnemo, če naši prijemi niso bili uspešni, kadar je zaradi anksiozne motnje ogrožena kvaliteta otrokovega življenja ali življenje samo. Posvet s strokovnjakov nas bo izobrazil, hkrati pa bosta skupaj ocenila, ali je potrebna nadaljnja terapija, v hujših primerih pa morda celo medikalizacija.

CBD za pomoč pri anksioznosti otrok in mladostnikov

Kanabidiol (CBD) se je v številnih študijah izkazal kot učinkovita alternativa farmacevtskim sredstvom za zdravljenje anksioznosti in nespečnosti. Vendar se vedno znova zastavlja vprašanje, ali je varen za uporabo pri otrocih, in predvsem, ali tudi otrokom pomaga pri anksioznosti.

Kaj je CBD in kako deluje na anksioznost?

CBD je naravno prisoten kanabinoid v konoplji. V konoplji poleg CBD-ja najdemo tudi druge kanabinoide, morda najbolj znan med njimi je THC. THC učinkuje na telo psihoaktivno in povzroča zadetost, CBD pa psihoaktivnih učinkov nima. Različne vrste konoplje vsebujejo različna razmerja med kanabinoidi. Industrijska konoplja, ki jo je dovoljeno gojiti tudi v Evropi, lahko vsebuje do 0,2 % THC-ja, enako je s konopljinimi izdelki, kot so CBD kapljice polnega spektra na naših spletnih policah.

CBD se v medicini uporablja že zelo dolgo, saj ima potencialne blagodejne učinke na telo. V našem telesu se naravno nahajajo namreč kanabinoidni receptorji. Poznamo dve vrsti kanabinoidnih receptorjev – CB1 in CB2.

CB1 receptorji se nahajajo pretežno v možganih in centralnem živčnem sistemu. Kanabinoidi, ki se vežejo na ta receptor uravnavajo izpuščanje nevrotransmitorjev in na ta način umirjajo nevronsko aktivnost, s čimer pomagajo tudi pri anksioznosti. Zanimivo pa je, da se CBD ne veže direktno na CB1 receptorje, pač pa zavira encimsko razkrajanje nam lastnih kanabinoidov – endokanabinoidov. Med njimi najdemo tudi anandamid, ki se veže na CB1 receptor.

CBD ima tudi učinek na CB2 receptorje, ki so locirani v perifernem živčnem sistemu in limfnem tkivu. Pomaga uravnavati izpust citokinov iz imunskim celic in s tem pomaga zmanjševati vnetna stanja in bolečino.

Drugi učinki CBD-ja so aktivacija in stimuliranje TRPV-1 receptorja, ki vplivajo na percepcijo bolečine, vnetja in telesne temperature. CBD ima lahko učinek proti anksioznosti preko aktivacije adenozinskih receptorjev, ki igrajo pomembno vlogo pri delovanju srca in sprožajo protivnetne učinke skozi celotne telo.

V višjih koncentracijah CBD aktivira 5-HT1A serotoninske receptorje, s čimer se izpostavlja njegova antidepresivna učinkovina.

Več o CBD učinkih na anksioznost in serotoninskih povezavah s CBD-jem.

CBD za zdravljenje otroške anksioznosti?

CBD za otroke – da ali ne? Večna debata, ki povzroča kar nekaj trenja. Poznamo kar nekaj nasprotujočih si mnenj strokovnjakov. Tudi nekateri slovenski zdravniki uporabljajo CBD za zdravljenje bolezni pri otrocih. Tak primer je otroška epilepsija rezistentna na klasična zdravila. Izvedeli pa smo tudi za podoben primer anksioznosti in nespečnosti deklice, kjer se je CBD odlično izkazal. V nedavni študiji 10-letne deklice, je CBD učinkoval pozitivno tako na anksioznost kot na nespečnost.

Na klasična zdravila se ni odzivala

Kot 3-letno deklico jo je spolno zlorabil 11-letni deček. Odraščala je v disfunkcionalni družini, z odvisniško mamo in odsotnim očetom. V kliniko jo je pri desetih letih pripeljala babica, ki je po smrti očeta dobila skrbništvo zanjo in njenega brata. Deklica je težko spala, ponoči se je zbujala iz nočnih mor in ni mogla zaspati sama. V šoli je imela velike težave, večkrat je izbruhnila in pogosto so beležili hude anksiozne napade.

Zdravnik ji je ob prvem obisku klinike predpisal melatonin za spanje, poleg prehranskih dopolnil pa je dobila tudi predpisano psihiatrično zdravilo Klonidin. Nanj se ni dobro odzivala, saj ji je zdravilo sprožalo halucinacije. Psihiater je nato predpisal drugo vrsto zdravila – imipramin. Tudi na to zdravilo se ni dobro odzivala. Kmalu za tem sta z babico opustili tovrstno zdravljenje in na spregled ju ni bilo kar nekaj časa.

[woonder_product id=”53388″]

Terapija s CBD-jem

Tri leta za tem, se je vrnila v kliniko z enakimi simptomi kot pri prvem obisku. Sprva se je zdravnik odločil za prehranska dopolnila – melatonin, magnezij in difenhidramin. Njena babica je odklanjala psihiatrična zdravila, saj je na podlagi izkušenj vedela, da se nanja deklica zelo slabo odziva. Njeno spanje se je s prehranskimi dopolnili nekoliko izboljšalo, prav tako njeno splošno počutje, anksioznost pa je ostajala. Zato sta se zdravnik in skrbnica odločila poskusiti s CBD-jem.

Odločili so se za 25mg CBD-ja dnevno pred spanjem in 6mg do 12mg CBD-ja podjezično v primeru večjih anksioznih stanj čez dan. S časoma se je njeno spanje izboljšalo in anksioznost zmanjševala. V 5 mesecih je deklica spala sama v svoji postelji, kar prej nikoli ni zmogla. Novo šolsko leto je pričela brez težav. Kar je izredno pomembno izpostaviti, je dejstvo, da deklica ni imela nobenih stranskih učinkov CBD-ja.

Kar potrjuje študija, je da se anksioznost in nespečnost kot posledici PTSM lahko zdravijo s CBD kapljicami in to tudi pri otrocih, brez vidnih stranskih učinkov. Vendar so obsežnejše in dolgoročne študije za 100% potrditev varnosti še potrebne.

Viri in literatura:

1. Odpravljanje nespečnosti in anksioznosti kot posledica posttravmatskega stresnega sindroma s CBD – 10-letna deklica. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5101100/
2. Kidshealth.com – anxiety disorders: https://kidshealth.org/en/parents/anxiety-disorders.html
3. Stanfordchildren.org: https://www.stanfordchildrens.org/en/topic/default?id=separation-anxiety-disorder-90-P02582
4. Peabody, Susan. 2005. Addiction to love. Overcoming obsession and dependency in relationships. Berkeley: Celestial Arts.
5. NHS Velika Britanija – o otrocih in anksioznosti: https://www.nhs.uk/mental-health/children-and-young-adults/advice-for-parents/anxiety-in-children/
6. Mate, Gabor. Hold on to your kids. Why Parents Need to Matter More Than Peers. 2019. London: Vermilion.
7. Dr. Dernovšek, Mojca. Kako pomagati otrokom z anksioznimi motnjami. Priročnik. https://www.karakter.si/media/1242/kako_pomagati_otrokom_z_anksioznimi_motnjami-3.pdf
8. Odpravljanje nespečnosti in anksioznosti kot posledica posttravmatskega stresnega sindroma s CBD – 10-letna deklica. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5101100/