Socialna anksioznost – fobija, ki ne prenaša kritike

Za začetek naslikajmo primer kako se socialna anksioznost lahko izrazi.

Zamislite si polno predavalnico. Predavanje se bliža koncu. Kmalu bo čas za vprašanja in na to opozori tudi predavatelj. V vaših mislih se začne oblikovati vprašanje.

Tik preden dvignete roko, se vam poviša telesni utrip, žila na vratu vam izstopi, dlani se vam začnejo potiti in v ušesih vam začne šumeti.

Prekleto, nekoga drugega so poklicali namesto vas!

Sedaj morate čakati na vrsto še nekaj minut dlje. Ne samo, da ne boste niti slišali vprašanja in odgovora, ki je sedaj na vrsti, lastno vprašanje vam je povsem ušlo iz glave.

Potenje je vse hujše in hujše, tudi vaše srce čedalje bolj razbija. Hladen pot vas oblije po hrbtu in naježijo se vam dlake na tilniku. Edino kar vas v tej situaciji sprosti, je to, da ste se pravkar odločili, da danes pač ne boste zastavljali vprašanj.

Se vam sliši znano?

Kar ste doživeli je socialna anksioznost in vsakič, ko se odločite ne vprašati, anksioznost poglabljate v motnjo.

Kaj je socialna anksioznost ali socialna fobija?

Socialno anksioznost ali fobijo bi lahko imenovali tudi družbena ali interpersonalna anksioznost. Zanjo je značilno, da se neizogibno zgodi v odnosu do drugih ljudi. Od drugih anksioznih motenj jo loči to, da se socialna anksioznost odraža v socialnih ali družbenih razmerjih in ne do predmetov, kot je to značilno pri drugih fobijah. Po tem je tudi dobila ime.

Pojavlja se v različnih socialnih situacijah in interakcijah. Občutimo jo pred, med ali po interakciji z avtoritetami, kot je na primer srečanje s policistom ali sodnikom.

Pogosto se pojavlja v družbenih situacijah, kot je javno nastopanje, spoznavanje novih ljudi, pridobivanje ocen v šoli, prezentacije v službi ali ko srečamo pomembne ljudi, ki imajo visok socialni status. Navsezadnje tudi, ko nekoga želimo povabiti na zmenek, pa se bojimo zavrnitve.

Tri osnovne kategorije socialnih interakcij

Takšne socialne interakcije, ki pogosto izzovejo anksiozni odziv, lahko razdelimo na tri osnovne kategorije:

1. Formalni nastopi (javni govor, zagovor diplomske naloge, nastop na odru kot glasbenik, igralec ipd.) – po jakosti anksioznost, bi te lahko ovrednotili kot najbolj intenzivne
2. Neformalni nastopi (pogovor na zabavi, nekoga povabiti na zmenek, spoznavanje novih ljudi)
   Situacije, v katerih se moramo vesti asertivno (izražanje nestrinjanja, soočenje z močno ali agresivno osebo, postavljanje zase, ko nas nekdo želi ponižati ali zavzemanje za lastne pravice)
3. Nekdo nas opazuje, ko pišemo, jemo, beremo, ipd.

Vsem tem situacijam je skupno to, da nas v njih skrbi ocena drugih ljudi o nas samih. In to bi lahko bila tudi osnovna definicija socialne anksioznosti. Imenovali bi jo lahko tudi strah pred ocenjevanjem drugih ljudi o naši vrednosti v realnih ali namišljenih situacijah.

Kako vem ali imam socialno anksioznost

Da ne bo pomote, vsakdo med nami je že doživel simptome socialne anksioznosti.

Nekoč ste rekli nekaj trapastega zaradi česar so se vam smejali, vi pa ste sključili ramena, povesili glavo in močno zardeli. Pri nastopu ste začeli jeclati in povsem pozabili na svojo prezentacijo. Nekoga ste želeli povabiti na zmenek, pa ste se sredi koraka ustavili in hitro zbežali stran, vmes pa seveda nerodno prevrnili stol za sosednjo mizo in komaj ujeli ravnotežje. Preden spoznate vodstveni kader, se vam kakopak začnejo potiti dlani kot še nikoli prej.

Pomembno je razumeti, da če se prepoznate v definiciji socialne anksioznosti, to še ne pomeni nikakršne diagnoze. Z vami ni povsem nič narobe! Doživeli ste povsem normalni anksiozni odziv in to je povsem človeško.

Socialna anksioznost postane resen problem, ko se prevesi v motnjo – socialna anksiozna motnja. Že ime samo pove, da je v tem primeru vaša socialna anskioznost postala motnja za vaše normalno nemoteno življenje.

Če ste sramežljivi, še ne pomeni, da imate socialno anksioznost

Ste sramežljivi? Vaše pogosto zardevanje in pogled v tla, ko ste v določenih situacijah, še ne pomeni nujno socialne anksioznosti.

Študija je prikazala kako se med seboj razlikujejo ljudje, ki so sramežljivi od ljudi, ki so sramežljivi in imajo hkrati potrjeno socialno anksioznost.

Glavna razlika se skriva v telesnih simptomih, kvaliteti življenja in funkcionalnosti v določenih situacijah.

Povzeto na kratko, ljudje s socialno anksioznostjo so imeli pri testiranju več in bolj resne telesne simptome, pri opravljanju nalog so bili manj funkcionlani in poročali so o slabši kvaliteti življenja.

Zanimivo so na drugi strani ljudje, ki se sicer identificirajo s sramežljivostjo, poročali, da nimajo nekih izrazitih strahov pred določenimi situacijami ali dogodki v življenju. Zavedajo se, da so sramežljivi, vendar jim to ne onemogoča udeležbe in jo lahko izkusijo kot povsem prijetno.

Kako se socialna anksioznost občuti?

Najpogostejši strah, je strah pred javnim nastopanjem. Zagotovo ste v življenju že bili soočeni s situacijo, ko ste morali javno prezentirati svojo predstavitev. Še preden ste stopili pod žaromete se vas je polaščala slabost, dobili ste potne roke, če ne drugega, se vam je rahlo povišal utrip.

Tako se občuti socialna anksioznost, s to razliko, da se taki telesni simptomi pri ljudeh s hudo socialno anksioznostjo oziroma socialno anksiozno motnjo pojavljajo v vsakodnevnih socialnih interakcijah. Socialna anksioznost je kot strah pred javnim nastopanjem v vsakodnevnih življenjskih interakcijah.

Učimo se iz prve roke

Oglejte si video TED talk, kjer dekle dobro opiše pogoste simptome in svojo osebno izkušnjo s premagovanjem socialne anksioznosti:

Anksiozni odziv se odraža na dveh ravneh – v naših mislih in telesno.

V mislih se pogosto zatekamo k razmišljanju o naši neadekvatnosti. V primeru javnega nastopa bomo zato preden gremo na oder, razmišljali o tem, da se nismo dobro pripravili, da nismo dober javen govorec in podobno. Lahko nas zanese tudi k paničnemu ogledovanju lastne pojavnosti – na primer ali smo se dobro oblekli, se vidi potne madeže pod pazduho, imamo kakšen delček hrane med zobmi?

Fizično oziroma telesno pa se bo socialna anksioznost občutila kot povišan srčni utrip ali potne dlani. Telesen odziv regulira parasimpatični živčni sistem, ki je naš preživetveni sistem. Obvaruje nas pred hudimi nevarnostmi, s tem, da nas pripravi za akcijo ali popolno mirovanje. Na ta način zbežimo pred požarom ali pa smo čisto pri miru, ko bi nam to lahko koristilo, da nas na primer kača na poti ne smatra kot grožnjo. Vendar se aktivira tudi v stresnih situacijah, ko ni dejanske življenjske ogroženosti, na primer pri socialni anksioznosti. To pomeni, da bo naš utrip povečan, povečala se bo tudi perspiracija oziroma potenje, naše mišice pa bodo napete in pripravljene za hitro reakcijo. Pogosto se pojavlja tudi občutek sramu, ki mu sledi zardevanje.

Socialna anksioznost – preprost test

Na spletu obstaja obilo testov, ki jih lahko rešite in preprosto ocenite ali se nagibate k socialni anksiozni motnji ali ne. Vendar je zadeva v resnici zelo preprosta in zato ne potrebujete reševati nikakršnih zapletenih kvizov.

Zgolj vprašati se morate naslednje:

1. Kako pogosto doživljate simptome socialne anksioznosti in ali vam onemogočajo, da bi normalno živeli?
2. Ste se začeli izogibati socialnim interakcijam kar vse povprek? Ste po njih pretirano izmučeni?
3. Vas je socialna anksioznost začela porivati v depresijo? Imate občutek, da sami ne boste vzdržali pritiska in da se sami ne morete soočiti s težavo?
4. Doživljate hude telesne simptome socialne anksioznosti pred, med ali po interakciji z ljudmi? To pa vam onemogoča normalno življenje?

V primeru, da ste se prepoznali v teh vprašanjih in nanja odgovorili pritrdilno, je pomembno, da poiščete pomoč. To samo po sebi še ni diagnoza, je pa pomembno, da poiščete strokovno pomoč v primeru, da imate občutek, da si ne morete pomagati sami.

Če situacija še ni tako huda, vidite pa, da se na žalost premikate v tej smeri, si preberite kako si sami lahko pomagate pri socialni anksioznosti v nadaljevanju članka.

Kako prepoznamo socialno anksioznost?

Če vam je na zabavah nerodno in pogosto zardevate ter niste dober javni govorec, še ne pomeni, da imate socialno anksioznost.

Ljudje s socialno anksioznostjo doživljajo nepredstavljiv in pretiran strah, ki jih popolnoma onesposobi že ob sami misli na družbene situacije, kjer bi lahko prišlo do neželene interakcije.

Ta strah se nato manifestira tudi telesno. Simptomi so povišan utrip, suha usta, popačen zvok, mehke noge, vlažne dlani in v nekaterih primerih tudi tesnoben občutek v prsih oziroma bolečina.

Ljudje s socialno anksioznostjo imajo konstantno samo-refleksijo, kjer ocenjujejo nevarnost situacije v katerih bi lahko bili ocenjeni, ponižani, osramočeni. In to v takšni meri, da se bodo začeli izogibati takšnih socialnih interakcij – vse, da se izognejo ponovnemu anksioznemu napadu, trdijo strokovnjaki. (2)

Znaki socialne anksioznosti

DSM-5, psihiatrični priročnik za diagnosticiranje, našteva naslednje znake socialne anksioznosti:

(1) Stalni strah pred eno ali več družbenimi ali uspešnimi situacijami, v katerih je oseba izpostavljena neznanim ljudem ali morebitnemu pregledu s strani drugih. Posameznik se boji, da bo ravnal na neprijeten in/ali ponižujoč način – in/ali da bodo njegovi simptomi tesnobe povzročili ponižanje.

(2) Izpostavljenost situacijam, ki se jih posameznik boji, skoraj vedno izzove anksiozni odziv, če so se že zgodile ali se šele bodo – to pomeni, da ni nujno, da se zgodijo, da bi posameznik lahko doživel paničen napad, lahko so samo plod njegove domišljije.

(3) Oseba se zaveda, da je ta strah nerazumen ali pretiran.

(4) Situacijam, ki bi lahko izzvale anksiozni odziv, se raje izognemo ali pa jih prenesemo z močno tesnobo in stisko. Posameznik dejansko ne zmore odreagirati družbeno primerno v teh situacijah. Zavrnitev povabil ali izmišljanje razlogov, da se ne udeleži srečanj, se lahko zdi edina možnost, da se izogne neizogibni stiski.

(5) Anksiozni odzivi na situacije, ki jih posameznik pričakuje s strahom, kot je izogibalno vedenje, živčno pričakovanje in nemir, lahko izrazito vplivajo na normalno življenjsko rutino, poklicno udejstvovanje, prijateljske in partnerske odnose.

(6) Strah, tesnoba ali izogibalno vedenje so trajni in običajno trajajo šest ali več mesecev.

(7) Strah in izogibalno vedenje nista posledica zlorabe drog, farmakoloških sredstev ali drugih zdravstvenih stanj, z izjemo pridruženih psiholoških motenj.

Dejavniki tveganja za nastanek socialne anksioznosti

Enako kot z drugimi anksioznimi motnjami, tudi pri socialni anksioznosti poznamo več dejavnikov tveganja za nastanek socialne anksioznosti:

• Genetika oziroma biološki dejavnik,
• Okolje, družba in vzgoja,
• Psihološki dejavniki

Ti se med seboj gosto prepletajo in sami po sebi niso izoliran krivec za nastanek socialne anksioznosti.

Genetski oziroma biološki dejavniki tveganja

Daleč od tega, da bi lahko izključno okrivili svoje gene za nastanek socialne anksioznosti. Vendar strokovnjaki trdijo, da imajo pri razvoju anksioznosti pomembno vlogo tudi podedovani geni.

V Večvzročnosti duševnih motenj lahko preberemo, da se iz okolja naučeni odzivi lahko vpišejo v samo bilogoijo. S tem govorimo o epigenetskem vplivu okolja na izražanje genov. Takšne spremembe se lahko vpišejo v posameznikovo biologijo, ki pa jo z DNK prenesemo na zanamske generacije.

Nevrobiologija

Znanstveniki so odkrili, da se pri ljudeh s socialno anksioznostjo možgani odzivajo drugače pri javnem nastopanju, kot pri ljudeh brez.

PET slika možganov je pri socialno anksioznih pokazala obarvanje amigdale, ki jo povezujemo s strahom.

Pri ljudeh, ki nimajo socialne anksioznosti pa cerebralna skorja, ki jo povezujemo z intenzivnim razmišljanjem in z ocenjevanjem.

Nevrobiologija ljudi s socialno fobijo je torej drugačna.

Hormonsko neravnovesje

Nevrotransmiterji kot je serotonin, dopamin, norepinefrin in Gama-aminomaslena kislina (GABA) so hormoni, ki močno sodelujejo pri anksioznih stanjih. Bolje rečeno, hormonsko neravnovesje je bilo najdeno pri ljudeh, ki trpijo za različnimi vrstami anksioznosti.

Na srečo poznamo številna farmakološka sredstva in naravne pripravke, ki pomagajo vzpostaviti ponovno ravnovesje.

Okolje, vzgoja in vpliv družbe

Že kot otroci smo izpostavljeni različnim družbenim in okoljskim dejavnikom za razvoj anksioznosti. Za razvoj anksioznosti so okolje, vzgoja in vpliv družbe izrednega pomena. So namreč naš edini vir informacij o svetu.

Na eni strani se anksioznosti zato naučimo, na drugi strani pa lahko izvira iz problematične vzgoje.

Naučena anksioznost pri otrocih

Otroci se učijo na različne načine. Največ se naučimo iz lastnega izkušanja sveta okoli nas, katerega del pa so tudi ljudje. Tudi pri anksioznosti ni nič drugače.

Poglejmo si tri načine, kako se otroci lahko naučijo anksioznosti, kot predlagajo strokovnjaki.

(1) Neposredno učenje anksioznosti: Gre za neposredne izkušnje otroka, ki terjajo anksiozni odziv. Nastop v šoli, kjer smo pozabili svoj tekst, otroci so se norčevali iz nas in se nam smejali, nekdo iz višjega letnika nas je stalno ustrahoval itn. Vse te izkušnje imajo lahko posledico socialno anksioznost v kasnejših letih, ni pa nujno. Pri tem je starševska pozornost, pogovor in učenje odzivov v stresnih situacijah ključnega pomena.*

(2) Učenje anksioznosti s posnemanjem oziroma opazovanjem: Morda sami niste doživeli travmatične izkušnje, lahko pa, da jo je nekdo od vaših bližnjih. Za tiste otroke, ki so bolj ranljivi, je to lahko dovolj, da tudi sami razvijejo anksioznost.

(3) Učenje iz posredovanih informacij: Boječi in socialno anksiozni starši nezavedno posredujejo svojo anksioznost na verbalni ali neverbalni način tudi svojim otrokom. Otroci se učijo s posnemanjem, zato bodo po vsej verjetnosti prevzeli tudi vaš strah v določenih socialnih situacijah.

Vzgoja

Kakšno ste imeli vzgojo kot otroci lahko vpliva na kasnejši razvoj anksioznosti, trdijo strokovnjaki.

Več verjetnosti za razvoj anksioznosti imate, če je bila vaša vzgoja:

• Kot otrok niste bili izpostavljeni dovolj socialnim situacijam in na ta način vam ni bilo dovoljeno oziroma omogočeno, da razvijete primerne socialne spretnosti.
• Eden ali oba starša sta vas zavračala, vas pretirano ščitila, nadzorovala ali kritizirala.
• Otroci, ki nimajo možnost, da bi se ustrezno navezali na enega od staršev, so bolj riskantna skupina za razvoj anksioznosti – v ključih stresnih situacijah se namreč ne morejo in ne znajo umiriti.

Psihološki dejavniki

S psihološkim dejavnikom navadno ciljamo na karakter posameznika. Ta je po mnenju nekaterih strokovnjakov lahko tudi vrojen, čeprav nekatere druge veje psihologije trdijo, da je vsekakor naučen.

Pri vrojenem karakterju govorimo o vedenjskih inhibicijah. Nekateri otroci so lahko bolj prestrašeni pri izpostavljenosti novim situacijam. Na primer ekstremno se bojijo novih ljudi in ob srečanju z neznaminimi situacijami potrebujejo veliko dlje časa, da se jih privadijo. Na te situacije otroci z vedenjskimi inhibicijami odreagirajo silno in pretirano. Ker se takšno vedenje pojavi že zelo zgodaj, strokovnjaki trdijo, da je to vrojen karakter in ne priučen.

Poznamo pa tudi druge karakterne specifike, ki lahko vodijo k socialni anksioznosti – obsesivno kompulzivno vedenje ali potreba po konstantni kontroli, neasertivnost, slaba samopodoba, pretirana sramežljivost itd.

Simptomi socialne anksioznosti

Simptome socialne anksioznosti delimo na telesne in duševne simptome. Ne gre torej zgolj za znoječe se dlani, pomembno je tudi kaj jih je povzročilo. To so navadno naše misli, saj se strah pred ocenjevanjem drugih pogosto zgodi v naših glavah in ne zaradi dejanskega sosledja dogodkov.

Telesni simptomi

Pri hudi socialni anksioznosti se naštevajo naslednji telesni simptomi:

• Povišan srčni utrip
• Potenje dlani
• Zardevanje
• Nemir in drgetanje
• Tesnoba v prsih in tiščanje v grlu
• Suha usta
• Vrtoglavica
• Možnost omedlevanja
• Jecljanje in neobičajen govor
• Zategnjene mišice in bolečine v mišicah
• Upočasnjena zmožnost razmišljanja
• Nezmožnost koncentracije in fokusiranja

Simptomi so podobni tistim, ki jih doživljamo pri paničnem napadu. Nekateri ljudje poročajo, da doživljajo podobne simptome kot pri hudih nesrečah in travmatičnih dogodkih.

Duševni simptomi

Duševni simptomi pri hudi socialni anksioznosti nas lahko imobilizirajo na enak način kot fizični simptomi. Zato niso zanemarljivi.

Psihološki oziroma duševni simptomi vključujejo:

• Intenziven strah pred negativnimi sodbami drugih ljudi pri ocenjevanju našega socialnega udejstvovanja
• Konstantna skrb, da bomo rekli ali naredili kaj, kar bi nas spravilo v zadrego
• Občutek, da smo nerodni in slabši od drugih ljudi ali avtoritet
• Strah, da bi drugi začutili našo anksioznost in bi nas zaradi tega zavrnili
• Trmasto zavračanje možnosti, da bi izrazili svoja mnenja ali načeli pogovore o neki temi, ki izvira iz našega prepričanja, da lahko izpade neumno ali vsiljujoče
• Nesorazmeren (in neprijeten) občutek omotičnosti ali zadovoljstva, ko nekaj naredimo prav ali dobro in nas drugi pohvalijo ali nam ploskajo
• Silna potreba po tem, da nismo nikoli v centru pozornosti
• Predvidevanje najslabšega: že samo razmišljanje o situacijah, ki bi se lahko zgodila, nas popolnoma onesposobi.
• Občutenje, da smo slabši od drugih in sramu v dejanskih socialnih interakcijah
• Strogo samokritiziranje po zaključenih socialnih interakcijah

Pridružene duševne motnje

Najpogosteje se poleg socialne anksioznosti našteva izogibalno vedenje. Kar 61 % vseh diagnosticiranih ljudi s socialno anksioznostjo je razvilo tudi izogibalno vedenje, ki lahko vodi v agorafobijo.

Agorafobija je sama po sebi huda oblika socialne anksioznosti. Vendar pri tej fobiji ne nastopajo kot grožnja zgolj interakcije z ljudmi, čeprav so lahko osrednji faktor. Agorafobiki se izogibajo vseh možnih dejavnikov – situacij, predmetov, ljudi, ki bi lahko povzročili nemir in anksiozni odziv. Zato se po večini začnejo zadrževati v okolju, ki ga lahko kontrolirajo, torej doma in ne želijo zapuščati tega prostora.

Socialno anksioznost ljudje velikokrat zamenjajo za depresijo. V primeru hude socialne anksioznosti, ljudje pogosto oblikujejo izogibalno vedenje, kar vodi v samoizolacijo. Strah pred socialnimi situacijami, ki bi lahko izzvale anksiozni odziv, je namreč tako hud, da nas imobilizira, kar pogosto spominja na depresijo. Posameznik lahko ure in ure imobiliziran preleži v postelji in razmišlja o strah vzbujajočih se scenarijih, izgubi apetit in navsezadnje voljo, da bi počel karkoli.

Poznamo tudi druge pridružene duševne motnje, najpogosteje so to obsesivnokompulzivna motnja in PTSM.

Pogostost

Nič kaj nenavadno ni dejstvo, da za socialno anksioznostjo trpi kar velik del svetovne populacije. Je tretja najpogostejša oblika psihološke motnje, takoj za depresijo in alkoholizmom, so pokazale raziskave.

V evropski študiji anksioznih motenj so odkrili, da ima kar 7 % odrasle populacije socialno anksioznost. Zgovoren pa je tudi podatek, da naj bi imelo od 70 do 80% ljudi pridruženo tudi drugo psihološko motnjo, najpogosteje depresijo.

Podatki morda niso presenetljivi, če razumemo izvor socialne anksioznosti in v enačbo vključimo vsaj družbena pričakovanja. Dnevno smo bombandirani s tem kakšni bi morali biti, kako izgledati, kaj vse bi morali postati, v čem vse bi morali biti dobri.

Na vsakem koraku življenja smo pod drobnogledom – najprej ocene v šoli, potem ocenjevanje s strani vrstnikov, kasneje morda akademski uspehi ali pa naporni razgovori za službo in pisanje CV-jev. S tem pa se nikakor ne konča.

Sledijo vprašanja na obletnici mature: “Kaj pa kariera? Imata svojo hišo ali stanovanje? Koliko otrok? In vse to zunanje ocenjevanje se odraža v nenehnem samoocenjevanju, nekakšni vsiljeni introspekciji, ki ji ni ne konca ne kraja.

Včasih preraste v tako samotrpinčenje, da postanemo anksiozni že, ko gremo skozi vrata stanovanja. Nekateri se celo odločijo, da tega ne bodo več počeli.

Razlike med spoloma

Raziskava dejavnikov za razvoj anksioznosti pri otrocih je pokazala, da je za razvoj anksioznosti pri fantkih pomembno kako asertivni so, pri deklicah pa kakšen koncept same sebe imajo.

Čeprav za socialno anksioznost pomoč iščejo ženske in moški v enakovrednem razmerju, nekatere študije trdijo, da za socialno anksioznostjo pogosteje trpijo ženeke. Maniram, lepi postavi, večni nedolžnosti in brezhibnemu materinstvu smo v moderni dobi samo še priključili kariero in gmotni uspeh. Če si naložiš preveč na enkrat, se vse te ideje lahko kaj hitro stepejo v glavi.

Kako premagati socialno anksioznost?

Za premagovanje socialne anksioznosti ni enostavnega recepta ali ene same stvari, ki bi povsem odpravila težavo enkrat in za vselej. Polaščamo se različnih tehnik hkrati in na različnih nivojih.

Zgoraj smo lahko prebrali, da je dejavnikov za razvoj anksioznosti več vrst – od genetskega do psihološkega. Na enak način se lahko lotimo odpravljanja socialne anksioznosti – na več ravneh hkrati.

Na ravni psihologije lahko izvajamo terapijo ali samoterapijo, na ravni biologije pa poskrbimo, da ima telo možnost proizvajati uravnovešeno raven hormonov. To naravno lahko dosežemo tudi s CBD kapljicami.

Za različne tehnike si preberite članek o premagovanju anksioznosti – 10 nasvetov kako umiriti stres in anksioznost.

Povzetek

Bistvo socialne anksioznosti je pretiran strah pred ocenjevanjem drugih ljudi o naši vrednosti in dejanjih.

Občutimo jo lahko na ravni misli, kot pretirano samokritiko in strah pred socialnimi interakcijami, kjer se nam zdi, da bomo doživeli anksiozni odziv. Lahko pa jo občutimo tudi telesno, v obliki simptomov kot so poteče se dlani, povišan utrip in perspiracija, zardevanje, jecljanje idr.

Če smo sramežljivi, še ne pomeni, da imamo socialno anksioznost. Sramežljivi ljudje poročajo o boljši kvaliteti življenja, kot ljudje s socialno anksioznostjo. Pravtako ne doživljajo tako intenzivnih fizičnih simptomov, v socialnih funkcijah pa so povsem sprejemljivi.

Poznamo različne znake, da je oseba socialno anksiozna. DSM-5 našteva sedem ključnih.

Dejavniki tveganja za nastanek socialne anksioznosti so lahko biološki oziroma podedovani. Pri tem je pomembno kako se je razvila in funkcionira naša nevrobiologija.

Seveda pa ima na nastanek socialne anksioznosti velik vpliv tudi vzgoja, okolje v katerem smo odraščali in družbeni vplivi, kot so razne zapovedi in preference obnašanja.

Socialna anksioznost ima v skoraj 80% še spremljevalno duševno motnjo. Prevladujeta alkoholizem in depresija. Pogosto pa ljudje s socialno anksioznostjo trpijo tudi za izogibalnim vedenjem, OCM in agorafobijo.

SA je tretja najpogostejša oblika duševne motnje. Zanimivo pa je, da zanjo trpi več žensk kot moških.

Socialno anksioznost ali fobijo lahko premagamo. Lotiti pa se je moramo na več nivojih hkrati. Na biološki ravni nam lahko pomagajo tudi CBD kapljice, psihološko raven pa napademo v obliki (samo)terapije.

Pomembno je, da se v primeru, da imate občutek, da ne boste vzdržali sami, obrnete na strokovno pomoč.

Za vsa vprašanja o CBD-ju pa se obrnite na naš brezplačni svetovalni studio.

Viri

1. Social anxiety. Mark R. Leary in Robin M. Kowalsky. 1995. NY in London: The Guildfor Press.
2. Kako prepoznamo nekoga s socialno fobijo? https://theawarenesscentre.com/how-to-spot-someone-with-social-anxiety-disorder/
3. DSM-5: American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5th ed.). Arlington, VA: Author.
4. Razlikovanje med sramežljivostjo in socialno fobijo – študija. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/19028075/
5. Pregelj, Peter. 2013. »Večvzročnost duševnih motenj.« V Psihiatrija, ur. Peter Pregelj, Blanka Kores Plesničar, Martina Tomori, Bojana Zalar in Slavko Ziherl, 82-94. Ljubljana: Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani in Psihiatrična klinika Ljubljana.
6. Tillfors M, Furmark T, Marteinsdottir I, et al. Cerebral blood flow in subjects with social phobia during stressful speaking tasks: a pet study. https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S0193953X09000501
7. Vzroki za razvoj socialne anksioznosti. https://www.verywellmind.com/social-anxiety-disorder-causes-3024749#citation-4
8. Raziskava dejavnikov za razvoj anksioznosti pri otrocih. http://www.scielo.org.co/scielo.php?script=sci_arttext&pid=S0121-43812020000100043
9. Telesni simptomi pri socialni anksioznosti: https://www.bridgestorecovery.com/social-anxiety/signs-symptoms-social-anxiety/
10. Socialna anksioznost: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK327674/
11. Evropska študija anksioznosti: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/10713797/